Bushcraft, woodcraft, woodlore, scoutcraft… veliko eksotičnih izrazov, ob katerih se nam vrti v glavi. Vendar vsi danes nosijo zelo podoben pomen, ki mu je verjetno najbližje slovenska beseda „preživetje v naravi“.
Namesto da bi razlagali etimološko razliko med posameznimi angleškimi izrazi (za zainteresirane na koncu članka), poiščimo tisto, kar jih povezuje: gre za veščine in izkušnje, potrebne za bivanje v naravi, torej taborjenje, lov, nabiralništvo, kurjenje ognja, obdelavo lesa, izdelavo orodja, zdravilstvo, orientacijo v terenu itd. Bushcraft je lahko kratkoročen (nekaj dni), dolgoročen (nekaj mesecev) ali pa gre za življenjski slog (trajno življenje v naravi). To so pravzaprav veščine, ki so našim prednikom omogočale čim bolj udobno bivanje v naravi. Danes pa so večinoma vprašanje prostočasnih dejavnosti in hobijev.
Verjetno najbolj znan popularizator bushcrafta je britanski inštruktor in avtor knjig Ray Mears, čigar televizijske oddaje so postale zelo priljubljene in razširile zavest o bushcraftu po vsem svetu. Ray Mears je pogosto primerjan z drugim britanskim popularizatorjem, Bearom Gryllsom. Primerjava pa pogosto temelji na napačni predpostavki: medtem ko se Ray Mears ukvarja z bushcraftom, je Bear Grylls bolj mojster tehnik preživetja (angleško „survival"), ki imajo drugačen cilj: čim hitreje se vrniti v civilizacijo, npr. po letalski nesreči, brodolomu ali če se izgubite v divjini. Tisti, ki preživlja, torej ne želi biti v naravi, ker zanj v tistem trenutku predstavlja grožnjo. Pri bushcraftu pa gre za čim bolj udobno, samozadostno bivanje v naravi, z naravnimi viri in možnostmi.
Da bushcraft ni le disciplina za izkušene pustolovce, strokovnjake za preživetje in nekdanje vojake, dokazuje Jan Malůšek, petindvajsetletni študent arhitekture iz Brna, ki se v prostem času intenzivno ukvarja z bushcraftom že več kot šest let. O svoji strasti nam je pripovedoval in priskrbel fotografije (vse slike v tem članku izvirajo iz njegovih pustolovščin):
Kako bi opisal bushcraft?
Preprosto povedano, bushcraft dojemam kot spoznavanje narave skozi obrti in veščine, ki nam omogočajo živeti v njej. Po mojem mnenju se začne z odločitvijo, da prostovoljno zapustimo civilizacijo in gremo spoznavat naravo, se naučimo iz nje črpati vse vire in jih nato uporabiti za življenje. In ker so vse to prakticirali in do popolnosti pripeljali naši predniki skozi stoletja, lahko rečemo, da je bushcraft zavestno usvajanje davnih obrti in veščin, ki izhajajo iz narave in se k naravi spet vračajo.
Je zate bushcraft bolj hobi ali življenjski slog?
Bushcraft kot filozofija se neizogibno kaže v vsakdanjem življenju. Gre za odnos do narave in sveta. Gre za željo po spoznavanju in učenju, da bi bilo moje življenje polnejše in lažje. V praksi ga lahko imenujemo hobi, če živimo v mestu in se občasno odpravimo v naravo preizkušat različne tehnike. Če živim samozadostno na samoti ob gozdu, tako kot moji predniki, bushcraft uporabljam vsak dan. Potem to ni hobi, ampak življenje. In tega želim nekoč doseči.
Kaj te vodi k temu, da preživljaš čas zunaj civilizacije in se učiš naravnih veščin?
Iskanje miru zunaj hrupa in vrveža ljudi. In želja po spoznavanju resničnega sveta okoli mene in samega sebe. Ne le skozi zaslon računalnika in pretehnologizirano zahodno civilizacijo. Civilizacijo, ki živi v navideznem blagostanju, kjer se nihče ne vpraša: kje in kako je živelo, umrlo in bilo predelano vse tisto rožnato meso v supermarketu? Od kod priteka pitna voda v pipe ali kam izginja vse, kar brezskrbno vržem v smetnjak?
Se v naravi počutiš bolj „doma“ kot v mestu?
Vsako ima nekaj zase in oboje potrebujem za srečno življenje. Kot arhitekt se trudim iskati poti, kako preplesti mejo med naravo in mestom. Z vsako naslednjo posajeno rastlino v koritu na balkonu, pohištvom iz masivnega lesa ali nabranim posušenim zeliščem, prinesenim s travnika, vnašam v svoj (sedanji) dom v mestu košček čiste narave, in to me veseli. In nasprotno, med potepanjem po naravi si s seboj rad vzamem nekaj „hi-tech“ opreme iz civilizacije, ki mi pride prav.
Kakšne veščine vključuje bushcraft? Kaj vse znaš ti?
Kaj znam? Trenutno sem precej prepričan v kurjenje ognja s kresilom, v spanje v katerem koli letnem času in terenu, v orientacijo zunaj civilizacije, v pridobivanje vode, v delo s tehnično plezalno opremo in osnovami alpinizma. Skoval sem si lovski nož iz zloženega jekla, pridobil vodo, ogenj in olje iz breze, naučil se obdelovati ribe, zajce, kunce ter piščance in ptice, pridelal lasten pridelek sadja in zelenjave.
Kaj imaš v načrtu še naučiti se?
Še vedno se počutim kot začetnik. Pred mano je še toliko stvari, ki se jih moram naučiti, preizkusiti, dokazati, da imam, mislim, dela za celo življenje. :-) Pripravljam se, da si izdelam lok iz jesena (deblo se mi že suši v kleti), osvojim tehnike kurjenja ognja z lokom in dlanmi (kurjenje ognja s pomočjo loka in dlani, op. avtorja), učiti se kovaške, tesarske in rezbarske obrti. Želim se aktivno udeležiti zakola in obdelave večje živali (prašičje, jagnječje, telečje), naučiti se strojarstva in izdelati lastne kože in usnje, iz njih pa nato izdelati uporabne predmete (pas, čutara za vodo, nožnica za nož itd.).
Ali bushcraft pomeni ekstremne izkušnje na meji preživetja? Ga zmore vsak?
Na splošno velja: Kakor si narediš, tako imaš. :-) Upam si trditi, da je bushcraft skoraj za vsakogar. Kako „hardcore“ si boste naredili svoje bivanje v naravi, je odvisno od vas. Mislim, da je edini pogoj določena ročna spretnost. Komur pa ni bila dana, jo lahko pridobi s potrpežljivostjo in treningom. Pri bushcraftu velja: Nikoli ne obupaj!
Je življenje v češki naravi zahtevno?
Večina češke narave nima veliko skupnega s pravo divjo naravo. Edina „nevarnost“ iz favne so v naših gozdovih morda (preštevilni) divji prašiči, za katere tako ali tako niste na jedilniku. Med svojimi odpravami sem tudi spoznal, da je težko pri nas zares izgubiti se, saj na vsakem koraku najdete vas, gozdarsko kočo ali samoto.
Torej narave na Češkem ne dojemaš kot nevarne?
Kakor se vzame. Meja med „življenjem“ in „preživetjem“ je na splošno veliko manjša, kot si pogosto priznavamo. Dovolj je, da med zimskim izletom na Šumavi padete v reko: nenadoma imate premočena oblačila, vso opremo in nedelujoč mobilni telefon. Temperatura ponoči pade pod ničlo in miren izlet se spremeni v nočno moro. Ali v surovo, a krepilno izkušnjo, če veste, kako se ohraniti na toplem in posušiti stvari.
Tukaj govoriva o kriznih situacijah…
Da. Če se ne zgodi nobena nesreča, lahko na splošno rečemo, da je češka narava tudi do nevednega obiskovalca zelo prizanesljiva. Po drugi strani pa imamo tukaj toliko boljše okolje za učenje. Ne grozi, da me bo med prvim taborjenjem pojedel medved ali da bom zmrznil pri -40 °C. :-) In malo držav na svetu se lahko pohvali s tako pestrimi spremembami med ciklom leta. Tako lahko na Češkem julija pri Litovlu ali na Soutoku spodobno simuliramo subtropski pragozd, februarja v Krkonoših pa doživljamo pogoje Švedske. Tega bi se morali ustrezno zavedati.
Povej nam o svojih najbolj zanimivih izkušnjah.
Ko vam po mraku uspe le s kresilom vžgati kresivo iz majhnega gnezdeca trave, ki ste ga edinega našli nad polmetrsko odejo snega in ves dan sušili na telesu z lastno toploto, vas to resnično pogreje pri srcu. Zavedanje, da ni dneva, ko ne bi mogel spodobno prenočiti zunaj civilizacije, prav tako doda samozavest. To sem si lahko potrdil letos februarja, ko je temperatura ponoči padla na -20 °C. Brodenje po rekah, spuščanje po vrvi ob stenah, vzpenjanje v krošnje dreves, prebijanje skozi grmovje, plazenje po blatu… vse to premakne vaše meje in pokaže, ali vas lahko narava ustavi ali ne.
Je torej bushcraft boj z naravo ali sožitje v harmoniji?
Nagibam se k drugi možnosti. Vendar se je treba zavedati, da narava kot taka ni sprehod po rožnatem vrtu. Prehranjevalne verige so tega jasen dokaz. Vse v naravi se rojeva, živi, plodi in umira. To je neskončen cikel. Živeti v harmoniji z naravo pomeni tudi ubijati, sekati, orati in tesati. Drugače ne bi preživeli. Verjamem pa, da se vse da storiti s čistim srcem. Menim torej, da lahko živimo v harmoniji z naravo v tolikšni meri, kolikor jo razumemo in jo zmoremo dojeti.
Je torej bushcraft do narave prijazen?
To je odvisno od vsakega posameznika. Lahko posekate celo smrečico v gozdni drevesnici ali pa isti les pridobite z odrezom ene od spodnjih vej odrasle smreke. Lahko poberete vsa zelišča na travniku kot kombajn ali pa pustite vsako tretjo za čebele in lastno obnovo. Enako je z ognjem. Zakaj stoletja nihče ni razglašal (razen izjem) prepovedi kurjenja ognja v gozdu? Ker so ljudje z ognjem znali delati. Ni čudno, da je danes npr. ta prepoved splošno veljavna. Doma samo obračamo glavo termostata na radiatorju pod oknom. Da se vrnem k vprašanju… bushcraft je trajnostni način življenja. Iz narave vzamem toliko, kolikor potrebujem, in vse se po uporabi v naravo spet vrača. Bushcraft je tudi ljubezen do narave. Ko jo imate radi, boste zanjo skrbeli, ne ji škodovali. Torej, da, bushcraft je z globalnega vidika nedvomno eden najbolj prijaznih načinov življenja na Zemlji.
Se je mogoče „naravnim veščinam“ posvečati tudi zunaj narave?
Bushcraft, še posebej naprednejši, narave neposredno ne zahteva. Ravno nasprotno. Noža si brez nakovala in oglja le stežka skujete. :-) Seveda, bolj ko ste v stiku z naravo, lažje in bolj naravno vse teče. Lahko pa sedite na pragu svoje koče in rezbarite lok, si postavite peč za kruh na vrtu ali se učite plezati na umetni steni. Pomembno je, kako k bushcraftu pristopate, ne kje ga prakticirate.
Se z bushcraftom ukvarjaš sam?
Preživel sem v naravi nekaj dni sam z mislijo, kako bo super, da si odpočijem od vsega in vseh ter uživam v naravi. Dobil sem pa nasprotno izkušnjo. Samota je žalostna, pretiha. Nikomur ne morete povedati, kako vam je tukaj všeč, z nikomer ne morete deliti čudovitega razgleda na sončni zahod. Samota človeka zapira. Nekomu to lahko ustreza, meni ne. Torej ne za tako dolgo časa. Poleg tega je dobro odpravljati se na odprave v več ljudeh, na katere se lahko popolnoma zanesete že zato, ker bushcraft sploh ni lahek in pogosto pride prav še en par rok. Osebno se ukvarjam z bushcraftom s svojo ženo (ki je prav tako navdušena nad stvarjo), bratom in nekaj malimi dobrimi prijatelji.
Iz katerih virov črpaš?
Prva knjiga, iz katere sem se učil, je bila „biblija preživetja“ SAS – Priročnik za preživetje Johna Wisemana. Iz njegovega neverjetnega znanja črpam še danes. Potem knjiga Preživeti! in Boriti se! Lena Cacutta. Imam prenesene vse dele serije Boj za preživetje in Človek proti divjini Beara Gryllsa, ki jih še danes z zanimanjem spremljam in si delam veliko zapiskov. Nekaj let kasneje sem na priporočilo prijatelja odkril prav tako slavnega (na Češkem nekoliko manj znanega) Raya Mearsa. Ključne podrobnosti, na katerih stoji uspeh ali neuspeh vsakega poskusa, pa se v serijo običajno ne vključijo. Podrobnejša navodila sem večinoma našel na YouTubu. Tukaj bi zagotovo omenil kot svoje vzore gospoda Mílo s kanalom Primitivne veščine, Petra Beara ali Marka Chlíbka. Rad bi se z njimi nekoč osebno srečal in se naučil „v živo“.
Kaj pomeni „biti dober“ v bushcraftu?
To je pri bushcraftu čudovito. Večina disciplin na svetu potrebuje sodnike, komisije ali razsodnike, da odločijo, kako dobri ste v tem ali onem. Pri bushcraftu je edini in najstrožji sodnik narava sama. Ničesar vam ne da zastonj, ni je mogoče obiti ali podkupiti. Ali nekaj znate in deluje, ali pa ne. Večinoma ni ničesar vmes. In kot pri vsem velja: le s treningom je mogoče doseči popolnost.
Ali bushcraft stoji na kakovostni opremi in „sodobnih“ orodjih ali se zanašaš le na naravne vire?
Nisem izrazit „praljud“ in rad s seboj nosim kakovostno opremo, na katero se lahko zanesem. Nekaterih prednosti umetno izdelane opreme z naravnimi materiali preprosto ne dosežete, tudi če bi bili še tako dobri. Če se pa oblečete v Softshell in Gore-tex, oborožite s curkovnim vžigalnikom, svetilko, napihljivo blazino in šotorom, kuhalnikom s posodo itd., nisem prepričan, koliko boste v stiku z naravo in kaj se boste od nje zares naučili… Verjamem v razumno srednjo pot. Bombaž pri meni še vedno zmaguje v oblačilih, vendar imam gore-tex vetrovko za vsak primer v nahrbtniku, in tako naprej. Danes se skozi bushcraft vračamo k življenju prednikov, vendar nismo od njega odvisni. V tem vidim glavno pomembno razliko. Kar zmoremo, lahko izdelamo. Lahko živimo v harmoniji z naravo, varčno, ekološko, odgovorno, in kljub temu imamo luksuz, kot je električna energija in vse, kar iz nje za nas izhaja. Striktno vračanje h koreninam, tako kot obsedenost s sodobnimi tehnološkimi dosežki, ne smatram za pot naprej.
Dodatek - pomen in izvor izrazov:
Woodcraft izvira že iz 14. stoletja iz Anglije in označuje: veščine, povezane z bivanjem v gozdnem okolju, gozdarstvo in izdelavo lesenih orodij. [vir]
Scoutcraft ima sinonimni pomen in izvira verjetno iz kolonizacije Amerike v 18. stoletju. [vir]
Woodlore ima sinonimni pomen, najstarejši ohranjeni zapis je iz konca 19. stoletja.
Bushcraft izvira iz 19. stoletja iz Avstralije in prvotno označuje: veščine, povezane z bivanjem v grmovju (avstralski tip pokrajine). Danes se uporablja sinonimno s prejšnjimi izrazi. [vir]
