Dogodivščine na avstrijskih feratah

Čeprav je bil prvotni načrt jasen – tedenske skupinske počitnice s šestimi do osmimi udeleženci, torej mi in nekaj prijateljev, najeta koča, čez dan plezanje po feratah in zvečer žar, je bilo vse povsem drugače. Sploh si nismo predstavljali, da bo usklajevanje časovnih možnosti več kot treh ljudi takšen problem. Po dolgih poskusih dogovora smo na koncu obupali in se odpravili v zasedbi trije pustolovci in pes. :)

Izbrali smo primeren termin, torej od četrtka do nedelje, in se začeli veseliti. Vnaprej smo si naročili manjkajočo opremo, vključno s čeladami, in začeli na steni pošteno trenirati tehniko plezanja (ne da tja ne bi hodili že prej, ampak zdaj je bila motivacija nekako večja). Vendar nam vreme ni bilo naklonjeno. Ko se je približal naš sanjski vikend, je bila napoved več kot neugodna – na območju, kjer smo imeli rezervirano nastanitev, naj bi ves čas deževalo. Vreme smo budno spremljali še naprej, na koncu pa smo se odločili odhod prestaviti za en dan, saj so nam meteorologi dali majhno upanje, da se bo vreme od sobote postopoma izboljševalo.

Že na poti smo se ustavili na nekaj feratah, da bi Mariana seznanili s pravili plezanja po feratah. Prvi vzpon se je zgodil v mestecu Mödling, oziroma na skali nad njim. Pot je bila preprosta in za prvo spoznavanje ravno prav dolga. Jaz sem šla z našim Tobijem po stezi okoli in čakala plezalce zgoraj. Pot je vključevala tudi majhen prehod čez vrvno lestev, ki pa sta ga oba opravila z levo roko.

Drugo ferato smo imeli malo težav najti. Preselili smo se v slikovito vinogradniško mestece Gumpoldskirchen, ki leži nedaleč od Dunaja, pustili avto na parkirišču in po kratkem iskanju našli majhno skalo s jamo. Za vajo smo preplezali krog in na vseh straneh je zavladalo zadovoljstvo – mi smo uživali v čudovitih razgledih na vinograde in lepem vremenu, naš pasji ljubljenček pa je medtem mirno počival v senci pod ferato.

Tretjo načrtovano ferato smo morali zaradi časovne stiske pustiti za pot nazaj in se odpraviti proti nastanitvi. Bivali smo v pritličju majhne hiške na robu mesta Schladming. Fantje pa so bili še vedno polni energije in želje po nadaljnjem plezanju, zato so se spakirali in odpeljali na drugo stran hriba, da bi premagali še eno večerno ferato. Na skali so bili sami, zato so res uživali, ne da bi se morali ozirati na koga drugega. Večer je bil nato v znamenju priprave večerje in načrtovanja naslednjega dne, kar je vključevalo predvsem brskanje po različnih meteoroloških spletnih portalih. Ti pa so se v svojih napovedih precej razlikovali, zato smo se na koncu strinjali, da odločitev prepustimo jutru.

Drugi dan je bilo sicer še vedno deževno, upanje pa nam je dajala napoved, ki je obljubljala, da naj bi bilo v Gosauu suho do 15. ure. To je bila naša priložnost! Nad jezerom Gosausee namreč vodi menda ena najlepših ferat. Spakirali smo torej stvari in se odpravili. Pot je bila sicer dolga, a se je splačalo – ob jezeru res ni deževalo. V mirni gladini so se odsevale čudovite visoke skale in nestrpno smo si nadeli opremo, da bi čim prej odšli. Skala je bila sicer mokra, a ker je pred nami že šlo nekaj feratarjev, so bili stopi že precej suhi.

Prvi del je vodil tik nad vodo, ponekod smo se skoraj lahko dotaknili gladine, sledil je vzpon po lestvi nad potjo. Psihološko najbolj zahteven odsek pa nas je čakal na vrvnem mostu. Bil je pravi izziv, a vsi smo most na koncu premagali. Potem le še kratek vzpon na najvišjo točko ferate in počasi spet navzdol. Za nagrado smo si ob jezeru privoščili vročo juho.

Naslednja ferata nas je čakala le nekaj kilometrov stran, zato smo se takoj odpravili. Ob prihodu pod skalo je bilo jasno, da njena lega v gozdu, med drevesi in mahom, ni ravno pripomogla k sušenju. Ni mi bilo preveč všeč, navsezadnje po mokrih feratah se ne hodi. Roman pa je po pregledu situacije ugotovil, da je mokra le začetna pot, naprej pa je bolje. Ni se mi zdelo, a fantje so bili v premoči, zato mi ni preostalo drugega, kot da grem.

V nedeljo, torej tretji dan našega bivanja, je bila vremenska napoved morda najslabša od vseh. Ni nam preostalo drugega, kot da iščemo, kje bo vreme bolj prijazno. Edino mesto, kjer so napovedovali jasno vreme, sonce in toploto, je bilo v okolici Beljaka (Villach). Bilo je malo iz poti (natančneje 150 km stran), a še vedno boljša možnost kot sedeti v sobi. Tokrat smo Tobija vzeli s seboj, saj nismo bili prepričani, kdaj se bomo vrnili.

Prvo ferato so fantje preplezali sami. Malo težav so imeli z iskanjem, a na koncu so bili menda uspešni. Žal je bila pot zelo zahtevna, zato so se morali vrniti po svojih lastnih stopinjah. Jaz sem se medtem s Tobijem in našo pando povzpela po gozdni poti. Bilo je precej toplo in v okolici ni bilo nobenega vira vode, kjer bi se lahko ohladili. Ob poti pa je na srečo tekel majhen potoček, ki je ustvarjal nekaj luž in blato. Tobi pa je to ocenil kot popolno priložnost za ohladitev in preden sem se uspela obrniti, se je že valjal v blatu. Vsaj malo se je ohladil in preden smo se spustili dol, se je večina blata na njem posušila in odpadla.

Naša druga postaja je bila razgibana ferata nad jezerom Ossiacher See. Spet smo izbrali isto taktiko – jaz s Tobijem in fantje na skali. Pot ferate so izbrali lažjo, saj smo bili že utrujeni in nismo želeli po nepotrebnem tvegati. Na koncu poti je bil spet vrvni most, tokrat pa ni bil prehoden – vrvi so bile zelo sproščene in most se je precej močno zibal. Da bi plezala tudi jaz, sva z Marianom opravila še drugi krog, tokrat po drugi poti, da bi tisti dan vsaj nekaj preizkusila.

Po vrnitvi v nastanitev nas je čakal zadnji večer in načrtovanje poti domov. V lokalnem informacijskem centru smo izvedeli, da se nedaleč od nas nahaja atrakcija, imenovana ZipLine. To je pravzaprav vožnja po vrvi, dolga 2,5 km, z možnostjo doseganja hitrosti do 120 km/h. Tega nismo smeli zamuditi in dogovorili smo se, da gremo na preprosto ferato, nato pa se zapeljemo z žičnico.

Po pakiranju vseh stvari smo se odpravili na isto mesto, kjer so fantje prvi večer plezali sami. Izbrali smo zelo preprosto pot, da smo se kar čudili, kako lahko je.

Po premiku k ZipLineu pa nas je malo minil smeh. Navsezadnje nas je čakala precej hitra vožnja le v pasu na višini do 116 metrov od tal. Avtobus nas je odpeljal na zgornjo postajo, osebje nas je pripelo v pasove in že smo drveli navzdol. Vožnja je trajala dve minuti v prvem odseku in minuto v drugem. Prvi odsek je bil lep, sproščen, lahko smo uživali v naravi in letenju nad drevesi. Drugi odsek je bil krajši, a toliko hitrejši. Njegov prvi del je vodil zelo strmo navzdol, da je imel človek kar občutek prostega pada. Preprosto življenjska izkušnja, ki pa je osebno ne rabim ponoviti.

Potem nas je čakala le še dolga pot z avtom domov. Bili smo precej lačni, zato smo iskali kakšno odprto restavracijo, kjer bi jedli. Nekako pa nismo pomislili, da ob ponedeljkih v Avstriji večina restavracij ne obratuje. Po nekaj neuspešnih poskusih nam je tik pred mejo pri Mikulovu uspelo najti odprto restavracijo, kjer smo si ob pol šestih privoščili težko pričakovano kosilo, s katerim smo zaključili našo majhno dogodivščino po avstrijskih feratah.