Sredi maja smo se skupaj odpravili v pustolovski park Junglepark v Brnu. Tam smo bili že drugič, a ker se prvega obiska nisem mogla udeležiti, sem se ga zelo veselila. In bilo je vredno! Zbrali smo se ob drugi uri blizu brnskega razstavišča. Prišla sem s kolesom in skoraj točno, ostali pa so že nestrpno čakali, kje se spet potepam. Pozni prihodi so pač moja specialiteta. Ker pa sem tokrat zamudila le kakšne tri minute, so mi hitro odpustili in odpravili smo se proti Jungle café, kjer nas je osebje opremilo s plezalnimi pasovi. Nadenili smo si čelade in rokavice, poslušali osnovna navodila in se podali na pot.
Začetek naše sobotne dogodivščine je bil prehod čez reko Svratko. Nihče si ne bi želel pasti vanjo, saj bi zaradi nizkega vodostaja verjetno precej bolelo. Na srečo smo reko prečkali skoraj kot profesionalci in se znašli v samem Jungleparku. Še vzpon po visokih stopnicah in že smo bili na začetku proge, kjer smo poslušali še drugo usposabljanje o pravilnem pritrjevanju karabinov, nato pa smo krenili.
Hurra na drevesa!
Izbrali smo osnovno progo za začetnike, ki ima več kot trideset atrakcij, napeljanih med odraslimi listnatimi drevesi. Cilj vsake atrakcije je priti z enega drevesa na drugega, in to praktično na kakršen koli način. Če padeš, te ujame varovalni pas, pritrjen na vrv nad tabo, zato je vse precej varno, čeprav na prvi pogled morda ne deluje tako. Zame osebno (in zelo verjetno tudi za ostale člane ekipe) so bili zagotovo najboljši spusti po vrvi, saj je to zabava brez napora. V Jungleparku pa je še veliko več postaj, kjer moraš dokazati svojo moč, gibčnost in ravnotežje.
Najhuje je bilo (in s tem se je strinjala tudi Lucka) premagovanje napisa Jungle Park – vsaka črka je bila obešena na dveh vrveh, zato je tvorila nekakšno zelo majavo brv. Toliko kot nestabilnost in drugačno težišče vsake črke me ni motilo to, da me je ta atrakcija udarjala po nogah, zato sem odnesla nekaj modric na mečih. Ostalim niso bile preveč pri srcu na primer viseče cevi ali postaja, kjer se je bilo treba splaziti skozi viseče obroče. Kljub precejšnjemu naporu in oviram smo na koncu osnovno progo premagali skoraj vsi. In to kljub temu, da nismo ravno profesionalni športniki; ta proga je preprosto zelo pametno zasnovana za skoraj vsakogar.
Poleg osnovne proge je v Jungleparku še otroška proga in Šerhanova proga za močne, kamor so se odpravili trije najbolj pogumni iz naše ekipe na čelu z našim krmarjem Romanom. Ta je druga dva pogumneža dovolj podžgal, da sta se na težjo progo podala takoj po premagani lažji, kar večina od nas napol ni razumela in napol občudovala. Razdelili smo se v dve skupini – ena je junakom nudila podporo s tal, druga pa se je spet po vrvi preselila na drugi breg in počivala v visečih mrežah (to možnost sem izbrala tudi jaz zaradi nadležnih komarjev, zato občudovanje velja tudi tistim, ki so ostali pri podpori na tleh).
Povsod lepo, na tleh najlepše
Ko smo se na koncu vsi zbrali na tleh na pravem bregu reke, je nastopil čas za premik v restavracijo na podjetniško praznovanje. Preden smo odšli iz pustolovskega parka, sta dve naši kolegici že preverili teren, torej ugotovili, da v restavraciji, ki smo jo rezervirali, ni nobene rezervacije na naše ime. To pa je dalo priložnost za improvizacijo, zato sta se odpravili iskat srečo drugam, natančneje v lokal z vrtom, saj je bilo tisti dan res lepo vreme. In tako smo ob dobri hrani in dobri pijači proslavili čudovit skupni dan.
Prava češnja na torti pa je prišla šele na koncu v obliki treninga podjetniškega spomina (pexeso), na katerem so upodobljeni izdelki iz naše ponudbe – od steklenic preko nahrbtnikov do kovčkov. Škoda le, da lahko takšen spomin polno igramo le skupaj, saj ostali verjetno ne bi...
