Marcela lahko poznate s popotniškega bloga El Mundo, kjer s svojimi bralci deli doživetja, navdih in praktične informacije, pa tudi intervjuje z drugimi popotniki. In ker se kmalu odpravlja na novo pustolovščino, smo izvedeli, kaj načrtuje in brez česa na potovanjih ne more.
Potovanja so za vas postala srčna zadeva do te mere, da ste o njih začeli pisati blog. Ali vaši zapisi služijo predvsem kot navdih drugim ali gre za nekakšno obliko popotniškega dnevnika za vaše lastne potrebe?
Je nekako 50 na 50. Vesel sem, ko blog prebere popotnik začetnik in dobi navdih ali pa si na podlagi mojega bloga načrtuje svojo pot. Pišem za veselje in zanimivo je po letih brati lastne zgodbe.
Trenutno se spet nekam odpravljate. Nam boste zaupali, kdaj in kam ter v čem bo to potovanje drugačno od prejšnjih?
Takoj na začetku leta 2018 letim v Limo v Peruju in od tam se bom podal na trimesečno potovanje, dolgo skoraj 5000 km proti jugu celine. Drugačno bo v tem, da bo moje najdaljše in najbolj drzno. Podal se bom sam, z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi. Zelo se veselim Patagonije, ki jo želim prevoziti s kolesom, ter osvajanja visokih andskih gora in vulkanov. Poleg tega želim med potovanjem napisati knjigo o potovanjih.
Dolgo potovanje zahteva temeljito načrtovanje. Kako dolgo se nanj pripravljate in kaj vse takšna priprava obsega?
Iskreno, starejši kot sem, bolj se pripravljam. Pred 7 leti sem med poletnimi počitnicami odšel delat na Florido. Po nekaj dneh me je poklicala prijateljica z Aljaske, naj pridem delat k njim. Vzel sem potni list in naslednji dan sem se v kopalkah in majici tresel na letališču v Anchorageu. Svoje trimesečno potovanje v Južno Ameriko pripravljam že skoraj leto dni. Vse se je začelo s prošnjo za neplačan dopust, rezervacijo letalske vozovnice, cepljenjem, nakupom opreme, od spalne vreče do tablet za čiščenje vode. Moj nahrbtnik ima le 60 litrov in stlačiti vanj vse, kar potrebujem, bo resnično zahtevno.
Obstaja stvar, brez katere ne bi nikoli nikamor odšli?
Pred odhodom vedno preverim, ali imam potni list, telefon in plačilne kartice. Vse ostalo se da kjerkoli kupiti. Poleg tega vedno na potovanja vzamem svojo popotniško srajco, ki potuje povsod z mano.
Kdaj ste pravzaprav spoznali, da je potovanje tisto, kar vas izpolnjuje?
Verjetno med mojim prvim potovanjem v Peru pred 5 leti. Do takrat sem potoval le po Evropi in kakšno leto sem preživel v ZDA na pripravništvu. Peru pa je bila verjetno „life changing experience". Nenadoma sem začutil, kako drugačen je naš zahodni svet in da je normalnost zelo relativna. Imamo le eno življenje in večina nas hiti za stvarmi, ki jih sploh ne potrebujemo, oz. jih imamo le zaradi družbenega statusa. Potovanje mi osebno daje ogromen občutek svobode. V nahrbtniku imam vse svoje življenje in kljub temu mi nič ne manjka.
Katero popotniško doživetje je bilo za vas do sedaj najbolj intenzivno?
Težko rečem, katero je bilo najbolj intenzivno. Verjetno tista doživetja, ko sem se bal za življenje. V Burmi smo imeli nesrečo z motorjem. Naš taksist ni zvozil ovinka in poleteli smo naravnost v betonsko steno. V tistih sekundah se mi je pred očmi odvrtelo celo življenje. Lepe spomine imam na Kostariko, kjer ste me obiskali Petra s Slovaške, ki je v krošnjah dreves postavil hišo. Tri dni smo z njim preživeli v kostariški džungli in poslušali njegove življenjske zgodbe. Močno doživetje je bilo plavanje z rjavimi morskimi psi. Naš pirat je v vodo vrgel kos mesa in ko morski psi niso reagirali, je rekel le, da so siti in da je varno.
Poleg tega, da vas potovanja veselijo, se ukvarjate tudi s plačljivim svetovanjem. Je mogoče v današnjem času, ko so vse informacije dostopne brezplačno na internetu, obogateti oziroma se vsaj preživljati?
Obstajajo popotniki, ki se s svetovanjem preživljajo, in nekaj tujih blogerjev, ki so s svojimi blogi obogateli. Moje svetovanje uporabljajo predvsem prijatelji in znanci, od katerih seveda nič ne jemljem. Največji dohodek predstavlja pisanje in objava komercialnih člankov.
Vaš moto „Travel more, buy less" priča o vaši ljubezni do minimalizma. Da so doživetja dragocenejša od materialnih stvari, se strinjamo. Vendar ali mislite, da je treba zanje potovati čez pol sveta? Se ljudje ne bi raje učili veseliti vsakdanjih malenkosti in uživati v lepotah narave v svoji okolici? Navsezadnje so prav slovaške gore tako lepe…
Popolnoma se strinjam. Treba se je veseliti malenkosti in jaz si to vsak dan opominjam. Izhajam iz Liptova in do slovaških gora čutim veliko spoštovanje. Vsako leto zato preživim nekaj tednov v Tatrah. Vedno so me fascinirale daljave, narava in visoke gore. Južna Amerika je moja srčna zadeva predvsem zaradi kulture, narave in španščine, ki mi je zelo všeč. Patagonija, kamor se odpravljam, so moje velike sanje že od malih nog in mislim, da je zdaj pravi čas, da si te sanje izpolnim.
Hvala za vaš čas in pripravljenost ter želim srečno pot!
Bi cenili navdih za darila, ki jih bodo pustolovci po telesu in duši zagotovo cenili? Marcela smo na pot opremili s steklenico Nalgene in preverjenimi dodatki znamke Deuter.
