Ubežati vsakdanjemu stereotipu in si privoščiti dovolj časa za ponovno oceno svojih življenjskih prioritet – le malokdo izmed nas si tega občasno ne zaželi. Tisti, ki premagajo ovire in zgrabijo priložnost, pa praviloma ne obžalujejo. Pavel in Pavla Wilhelm, ki sta na lastno pest prepotovala 10 držav v 300 dneh, sta eden izmed njih.
Skoraj leto dni sta z nahrbtniki na hrbtu tavala po Aziji in Avstraliji. Podjetje Bagalio je bilo eno tistih, ki vas je na poti za spoznanjem podprlo. Vendar zelo dobro vemo, da nekatere izkušnje potrebujejo svoj čas in v človeku odzvanjajo postopoma. Ali lahko zdaj, z več kot letom dni odmika, povzameta, kaj vama je potovanje dalo in vzelo?
Pavla: Jaz mislim, da nama ni vzelo ničesar. Nasprotno, bila je obogatitvena izkušnja. Čeprav je bila to težka odločitev in sva dolgo tehtala, jo za nazaj ocenjujem kot ogromen prispevek k življenju. Nekatere „stvari“ ponovno oceniš, po vrnitvi se ti odprejo nove možnosti. Poleg tega izkušnja tiste svobode…
Pavel: Danes bi bilo škoda tega ne izkoristiti. Najini starši in stari starši te možnosti niso imeli, midva jo imava, vendar je večina ljudi ne izkoristi, čeprav je veliko priložnosti – različne organizacije, študijska bivanja, pripravništva v podjetjih po vsem svetu, lažje pa gre tudi zasebno. Tako sva si rekla, da dokler nimava otrok in hipoteke, je to edina priložnost, da odideva. Največji mit, ki naju je na začetku malo zaviral, je bilo prepričanje, da je treba privarčevati ogromno denarja. Ampak to ni res.
Da, finance so nepogrešljiv del potovalnih načrtov. Nam razkrijeta, kakšna je bila vajina zaposlitev pred potovanjem, iz česa sta med potovanjem živela in kaj počneta trenutno?
Pavla: Vzgojena sva bila v skromnosti, zato sva lahko izkoristila prihranke še iz študentskih let. Poleg tega življenje v Aziji ni tako drago. Prej sem delala v kadrovski službi, delno se s tem ukvarjam tudi zdaj, vendar to kombiniram s psihološkim svetovanjem. Zdaj vidim večji smisel v pomaganju ljudem.
Pavel: Preden sva odšla, sem delal v ogromnem podjetju in med potjo sem spoznal, da moram biti nekaj drugega kot majhen zobnik v velikem podjetju. Tako da sem se po vrnitvi preselil v manjšega in sem veliko bolj zadovoljen.
Torej sta morala pred potovanjem dati odpoved in postati brezposelna?
Pavla: Da, prostovoljno brezposelna.
Pavel: Ja, na Češkem to ni takšen problem. To je pravzaprav še eno spoznanje s te poti – da se tukaj pravzaprav imamo zelo dobro.
Če ni preveč osebno, kako se takšna pot odrazi na partnerskem odnosu? Ali nista imela po trenutku „podmornice“ (krize)?
Pavel: Jaz mislim, da podmornica doleti vsakega.
Pavla: V bistvu sta ves čas nonstop skupaj…
Pavel: …in te vtise preprosto doživljaš popolnoma enako. Ko sva se vrnila in začela delati, sva se lahko po prihodu domov pogovarjala morda teden dni. Na tisti poti sva vse videla, slišala in doživela skupaj, in to je potem težko.
Pavla: Ampak meni se to spet ni zdelo kot popolna kriza. Bil je preprosto drugačen slog življenja, ki je prinašal tudi drugačno doživljanje odnosa.
Kaj pa ostali odnosi – so zaradi ločenosti utrpeli kakšne rane?
Pavla: Najini so doživljali, da bova tako daleč in da se ne bova videla. Bila sva v stiku prek Skypa, ampak vseeno človek zazna neko odtujenost. Ko se potem vrneš, je prvi občutek „o, lahko se objameva,“ in čez trenutek, kot da človek nikjer ni bil.
Pavel: Največja bojazen staršev je, da gremo v neznano. Tukaj se ne vidimo morda tri tedne, ampak preprosto predvidevajo, da bova v redu. Bolj jih strašijo tista neznana tveganja in nepredstavljive razdalje…
Pavla: …karkoli se ti pa lahko zgodi tudi tukaj. Samo tega tako ne dojemamo.
Spoznala sta veliko pokrajin, predvsem pa prebivalcev tujih držav – je po vajinem mnenju kaj, po čemer bi se mi kot Čehi, oziroma Evropejci, morali zgledovati?
Pavla: Jaz mislim, da po odprtosti, nasmejanosti, prijaznosti in hvaležnosti za malenkosti.
Pavel: Mi smo v primerjavi z njimi zelo zaprti. Nam gre za to, da pridemo domov, zapremo vrata in se z nikomer ne ukvarjamo. Tam človek res nima osebnega prostora, to sobivanje je na popolnoma drugi ravni, popolnoma drug koncept sveta. Poleg tega imajo pridelek nekako kontinuirano, nimajo potrebe po pripravi na slabše čase in zato niso tako usmerjeni na učinek in denar.
Če bi morala dati en dober nasvet popotnikom, ki se pripravljajo na podobno pot, kakšen bi bil?
Pavla: Nasvet? Pojdite v to!
Pavel: Točno tako. In tudi naj si vsak naredi, kakor želi. Jaz sem med potjo čutil pritisk, da bi morala pisati nek blog, fotografirati in izpolnjevati neka pričakovanja. Poleg tega danes vsa ta družbena omrežja – potreba po komuniciranju z oboževalci in ne vem kaj vse. Včasih je to res bolj breme kot veselje. Raje si očistiti glavo in narediti po svoje.
Zdaj se bomo ustavili pri opremi – kaj ocenjujeta kot res najpomembnejše? Na primer, nahrbtnik postane za nezanemarljiv čas najbližji partner. Na kaj drugega se splača misliti vnaprej?
Pavel: Midva predvsem nisva vedela, kaj vse se da priskrbeti na poti, in za nazaj bi rekel, da je v teh državah težko dobiti kakovostno outdoor opremo, še posebej po razumni ceni. Tam je veliko ponaredkov, pooblaščena trgovina pa morda le ena v celem Nepalu. Torej je kakovosten nahrbtnik in čevlje vsekakor dobro zagotoviti vnaprej. Drugače bi priporočil bolj minimalizem. Kar nama je vsekakor prišlo prav, je bila filtrirna steklenica in prevleka za nahrbtnik, ker se z nahrbtniki pri prevozu ne ravna najbolje.
Rezultat vajinih potovanj je bil tudi cikel predavanj, s katerimi sta potovala po Češki. Kakšni so bili odzivi – sta naletela na občudovanje ali zavist?
Pavel: Pravi razlog, zakaj sva to počela, je bil ta, da bi doživetja posredovala najini družini in bližnjim, ki jih imava po vsej republiki. S tem res nisva obogatela.
Pavla: Kar pa zadeva odzive, mislim, da je bilo tam lahko tako občudovanje kot malo zavisti. Ampak ko sva jim rekla, pojdite tudi vi, so se pojavili klasični izgovori o delu in obveznostih. Ampak po drugi strani je dejstvo, da ta pustolovščina morda ni za vsakogar…
Kaj načrtujeta v bližnji prihodnosti in kakšni so vajini življenjski (popotniški) cilji? Prvotne sanje so bile Amerika – je še vedno na „wish listi“?
Pavla: Je v najinih glavah, ampak ni v koledarju (smeh). Zdaj spoznavava bolj Češko in Evropo v obliki krajših izletov, vendar tudi iz teh poskušava iztržiti čim več. Med enim potovanjem tako zamenjava morda tri destinacije. Včasih je to stvar sreče in umetnosti najti poceni letalske vozovnice.
Se vama poraja še kaj, kar bi sporočila najinim bralcem?
Pavel: Preprosto, kdor lahko, naj gre. V službi človek menja čas za denar in super se je ustaviti ter razmisliti o tem, ali to, kar počnem, daje smisel. Potovanje je idealno za ponovno ocenjevanje in širjenje obzorij.
Hvala za vajin čas in želim vama še veliko popotniških doživetij!
Podrobnosti in zanimivosti o potepanjih Pavle in Pavla najdete na njunih spletnih straneh, polnih navdiha.
