Ko sem pred intervjujem poskušala pridobiti podrobnejši pregled o njunih športnih karierah, mi je od občudovanja zastal dih. Moje vtise bi lahko povzela takole: Josef in Martina Ptáček – sorojenca, ki jima svet borilnih veščin leži pred nogami.
Oba imata za seboj že kar nekaj uspehov, in to v več disciplinah. Katerih najbolj cenita?
J: Vsake zmage se zelo veselim in cenim vse dosežene uspehe. Nisem tip človeka, ki bi nenehno iskal turnirje, samih tekmovanj pravzaprav ne maram preveč. Raje imam treninge, tako svoje kot tudi treninge drugih ljudi. Zelo rad se učim novih stvari, rad preizkušam različne tehnike in športne panoge. Spadam v skupino redkih borcev, ki so sposobni nastopiti v različnih disciplinah borilnih veščin. Medalje sem osvojil v brazilskem jiu-jitsuju, MMA, kickboksingu in borbah roko proti roki (Hand to Hand). Med moje največje uspehe štejem naslove trikratnega svetovnega podprvaka v grapplingu in podprvaka Evrope v fightingu. Zdaj sem osvojil še 1. mesto v sumu in 3. mesto v judu.
M: Vsaka zmaga mi prinaša veselje in me motivira. Raje kot tekmovanjem se posvečam otrokom in odraslim vseh starosti. Zanje organiziram različne dogodke, delavnice in pogovore. To me resnično izpolnjuje. Na tekmovanja v tujino odhajam pogosteje in si izbiram le pomembne dogodke. Tako kot brat sem sposobna nastopiti v različnih borilnih veščinah. Nazadnje sem zmagala na turnirju v sumu. Najraje pa imam boks in kickboks, kjer dosegam največje uspehe. Najbolj cenim osvojitev štirih naslovov svetovne prvakinje v kickboksingu, hkrati pa sem tudi nosilka pasu s svetovnega pokala. Vendar imajo tudi druge zmage zame veliko vrednost.
Kako sta se znašla v borilnih veščinah? Sta vaju k športu usmerila starša?
J: K športu so naju usmerili starši, to, da sem začel z borilnimi veščinami, pa je bilo tudi po zaslugi Martine, ki se je z njimi že ukvarjala. Dobro se spomnim, kako je po vrnitvi s treninga preizkušala različne tehnike prav na meni. Da sem preživel, sem moral začeti trenirati tudi sam. Potem me je res potegnilo in začel sem trdo delati na sebi.
M: K športu na splošno so me pripeljali starši. Z borilnimi veščinami sem začela že v prvem razredu na pobudo očeta, ki je postal tudi moj prvi trener in s katerim (zdaj tudi z bratom) sodelujemo še danes. Na začetku nihče ni razmišljal o tem, da bi v tej panogi kdaj tekmovala. Glavna misel in cilj sta bila, da bi se znala dobro braniti pred morebitnim nasiljem, ustrahovanjem in podobno.
Ali med vama obstaja sorojenska rivalstvo ali raje vlečeta skupaj, se motivirata in podpirata?
J: Rivalstva med mano in Martino ni. Sva najboljša prijatelja in se odlično dopolnjujeva. Če enemu nekaj uspe, se tega zelo veseli tudi drugi. Sploh si ne zavidava. Motivirava se medsebojno.
M: Sorojensko rivalstvo pri naju sploh ne obstaja. Z bratom sva najboljša prijatelja, vedno vlečeva skupaj in si poskušava pomagati. Vsak od naju izstopa v nečem drugem, in ko to združiva, sva nepremagljiva…
Ukvarjanje s športom na takšni ravni prinaša tudi potrebo po omejitvi številnih prostočasnih dejavnosti, s katerimi čas preživljajo vrstniki. Sta kdaj imela težave pri vključevanju v kolektiv? Se spomnita kakšnih drugih negativnih plati ali česa, kar vama je šport bolj vzel, kot dal?
J: Šport imam rad, a preživljanje vsega časa v telovadnici zagotovo ni moj primer. Poleg borilnih veščin rad kolesarim ali hodim na pohode. Skupaj z Martino se rada udeležujeva različnih tekov, najbolje tistih ekstremnih. V šoli, obiskujem Srednjo strokovno šolo za upravo Evropske unije s pravno usmeritvijo, nimam nobenega individualnega načrta. Isto šolo je obiskovala tudi sestra in tam sem zelo zadovoljen. Nobenih negativnih plati športa ne vidim, prej nasprotno, zelo me je obogatil. Vključiti se med ljudi mi ne predstavlja težav, vendar nekaterih skrbi ali dejavnosti svojih vrstnikov ne razumem in me sploh ne zanimajo.
M: Šport zagotovo ni edina stvar, s katero se ukvarjam. Nisem tip osebe, ki bi ves čas preživela v telovadnici in udarjala v boksarsko vrečo. Tega nikoli ne bi dovolila. Ob športu brez težav obvladujem študij na univerzi in zaposlitev. Poleg tega se posvečam najrazličnejšim dejavnostim. Imam svojo kolekcijo torbic in nakita, ki jih oblikujem. Rada potujem in se učim tujih jezikov. Zagotovo sem zaradi športa več pridobila, kot izgubila. Vključiti se v kolektiv mi ne predstavlja težav, vendar je veliko odvisno od ljudi. Skrbi mojih vrstnikov so se mi včasih zdele in se mi še vedno zdijo otročje.
Kakšno je vajino mnenje o dejstvu, da se aktivno gibanje danes v življenjih (ne le) mladih močno zmanjšuje? Kaj bi jim sporočila?
J: Šport se počasi, a zanesljivo izgublja iz življenja ljudi. Starši so večinoma slab zgled svojim otrokom. Gibanje bi moralo postati vsakodnevno veselje in prinašati zadovoljstvo.
M: Res je. Starši otrok ne vodijo h gibanju, večino časa preživijo ločeno in se nato posvečajo dejavnostim, ki nimajo nobene zveze z gibanjem. Navsezadnje, kdo bi se prostovoljno gnal, če se lahko leži. Vsak bi se moral zavedati, da to počne le zase.
Tekme, treningi ali pripravljalni tabori zahtevajo tudi veliko potovanj – je to za vaju hobi ali nadležna nujnost?
J: Potovanje je preprosto super. Zahvaljujoč športu pridem na različne kraje in spoznam nove ljudi. Rad potujem in to pogosto, ne le zaradi športa. Potovanje je hobi celotne naše družine. Edino, česar ne maram, je prevoz v natrpanih prevoznih sredstvih.
M: Moje dejavnosti, ne le športne, zahtevajo veliko potovanj. Če gre za potovanje npr. z javnim prevozom, je to zame nujnost, a potovanje po različnih kotičkih Češke ali v tujino je zagotovo zabava. Potovanje je zame namreč konjiček. Rada spoznavam nove ljudi in kraje, in če imam prosti čas, je to še toliko lepše.
Kje vama je bilo do zdaj najbolj všeč?
J: Veliko je krajev, ki jih imam rad, in ni nujno, da so le za mejami naše čudovite države. Če pa moram izbrati le en kraj, bi bil to zagotovo Monako, kamor s sestro redno odhajava. Tam sva preživela tudi novoletne praznike.
M: Prepotovala sem res veliko in verjamem, da mojim potovanjem še ni konec. Rada potujem po Češki in v tujini. Do zdaj najlepši kraj zame je bil Monako, ki sem ga že večkrat obiskala.
Na potovanjih vaju spremlja kabinski nahrbtnik CabinZero in na novo tudi nahrbtnik Woxkon mladih čeških ustvarjalcev. Kako sta se v praksi izkazala?
J+M: Lahko bi rekli, da brez njiju ne greva nikamor! Kabinski nahrbtnik nama je t.i. večkrat rešil življenje. No, pravzaprav vedno, ko za prevoz uporabiva letalo. Nahrbtnik ima seveda dovoljene dimenzije in vanj se da stlačiti neverjetno veliko stvari. Uporabljava ga pa tudi v drugih prevoznih sredstvih. Lepo izgleda in je res funkcionalen. Uporabljava ga tudi za poti na najine treninge, a ker imava le enega in je za dolge poti najina prva izbira, paziva, da ga po nepotrebnem ne poškodujeva. Nazadnje je bil z nama na Olimpijskem festivalu.
Drugi nahrbtnik Woxkon imava krajši čas, a je z nama že obiskal Češki radio, snemanje Češke televizije, Rusko ambasado in druge kraje. Ima lep videz in res sva ga vzljubila. Na potovanjih ga uporabljava predvsem za dokumente in manjše stvari, čeprav gre vanj res veliko. (Nahrbtnik uporablja predvsem Pepa, ker mi ga noče preveč posojati. Ampak moje stvari gredo tudi vanj, in to je glavno, dodaja Martina). Woxkon uporabljava ne le na dolgih potovanjih, ampak tudi pri prevozu na različne delavnice, intervjuje ali snemanja. Oba nahrbtnika se lahko uporabljata tako za športne namene kot tudi v vsakdanjem življenju.
Kaj vaju v bližnji prihodnosti čaka (bodisi na področju športa ali na splošno) in česa se najbolj veselita?
J + M: Načrtov in idej imava res veliko, le časa malo primanjkuje.
J: V bližnji prihodnosti se pripravljam na mednarodno tekmovanje v brazilskem jiu-jitsuju, nato sledi državno prvenstvo v fightingu in tako naprej. Ne bom pozabil niti na tekaške tekme ali pohod Praga–Prčice. Maja bova z Martino odšla v Romunijo, kjer bova poučevala najine borilne veščine. Poleg športa me čaka na primer pravna praksa. In česa se še veselim? Obiska Bruslja, kamor bova šla spet trenirat.
M: Kmalu se pripravljam na tekme v Nemčijo, nato me čaka obramba pasu svetovne prvakinje v kickboksingu. Naslednje tekme bodo v Rusiji. Poleg športa naju čaka snemanje televizijske oddaje z Heidi Janků, več intervjujev na Češkem radiu in še veliko drugega.
Imata moto, ki vaju žene naprej?
J: Nobenega mota nimam. Ravnam se po svojih občutkih.
M: Najina usoda ni v zvezdah, ampak v naju.
Hvala za vajin čas in želim vama veliko nadaljnjih uspehov in veselja pri tem, kar počneta!
Uvodna fotografija: Daniel Vojtěch; ostale fotografije: Arhiv sorojencev Ptáček
