O odpravi več pustolovcev, vključno z našo pando, ki jih povezuje navdušenje nad skiroji, smo vas že obvestili. Kako se ta skupina mladih svetovnih popotnikov zaenkrat obnese, nam bo orisala ena od že vrnjenih udeleženk.
Míšo, vrnili ste se nekoliko prej kot preostanek odprave. Je bil to namen že od začetka ali posledica situacije? So se do sedaj zgodile še kakšne kadrovske spremembe?
Da, moja vrnitev je bila načrtovana od samega začetka. Trenutno me čakajo državni izpiti, ki jih nisem želela prelagati. Članom ekipe to ni motilo in bila sem vesela, da sem lahko doživela to mesečno, popolnoma neverjetno izkušnjo. Do ene nepričakovane kadrovske spremembe je prišlo s strani Michala, ki ga zdaj čakajo prijetne starševske obveznosti, zato ga bo 15. januarja zamenjal drug član. Moram pa priznati, da je Michal v kolektiv vnesel veliko smeha in veliko smo se ga spominjali.
Opišite mi torej potek vaše poti. Kje ste do sedaj potovali in kje se vaši prijatelji trenutno nahajajo? Se je spremenil pričakovani datum vrnitve ali načrtovana trasa?
Pot smo začeli 20. novembra v mestu Cancún. Malce nas je zadržala utrujenost od letala, pa tudi precej zahtevna namestitev blatnikov, ki smo jo preizkušali prvič. Traso smo imeli pripravljeno, vendar ne povsem podrobno. To niti ni bilo mogoče, saj nismo vedeli, kako hitro bomo vozili v takšni vročini. Moram pa reči, da sem bila prijetno presenečena. Traso smo si sprva razdelili po 30 kilometrov, da bi se navadili. Po dveh dneh smo začeli dodajati in dodajati, dokler nismo prišli na 70 km na dan. Velika pomanjkljivost je bila, da se v opoldanskih urah ni dalo vedno voziti. V Srednji Ameriki se tudi zelo hitro stemni. Že okoli 17. ure smo začeli razmišljati, kje bomo tisti dan spali in začeli iskati »nastanitev«. Skupaj smo prevozili pet držav – Mehiko (od mesta Cancún), Belize, Gvatemalo, Honduras in Salvador, kjer me je čakala moja prijateljica, s katero sem se spoznala v Denverju (Kolorado). Ta nas je vse nastanila za nekaj dni in jaz sem, čeprav nerada, čakala na svoj let.
Traso smo morali nekoliko spremeniti. Prvotna pot naj bi bila čez Zacapo (Gvatemala) po cesti CA13. Cesta pa ni bila primerna za skiroje in rekla bi, da niti za kolesarje. Nešteto tovornjakov, ki so drveli z veliko hitrostjo, je ustvarjalo nevaren zračni tlak. Na cesti smo sedeli kakšno uro in razmišljali, ali naj gremo ali ne, saj smo si Gvatemalo res zelo želeli videti. Po Kačkinem padcu s skiroja smo se vendarle odločili staviti bolj na varnost in iti čez Honduras. V priloženem zemljevidu lahko vidite našo natančno traso.
Na vprašanje, ali se je spremenil datum vrnitve, ne morem odgovoriti, saj tega datuma nikoli nismo določili. Določenega sem ga imela le jaz, in sicer za 20. december.
Ste naleteli na kakšne zaplete in dramatične trenutke?
Moram priznati, da je bilo to moje prvo potovanje v tujino, ko me je bilo res strah. Prvič, potovali smo kot kolektiv ljudi, ki se pred potjo sploh nismo poznali, in drugič, prestrašili so me spletni članki o tem, kako nevarna je Srednja Amerika. Po moji vrnitvi in z mojimi izkušnjami pa tega ne morem reči. Resnica je, da smo imeli neverjetno srečo in ves čas smo srečevali le zelo prijazne in ustrežljive ljudi, ki so nas ustavljali in spraševali, kaj je to za eno posebno kolo. V bistvu je bilo tako, da smo mi vozili, snemali pokrajino in lokalne prebivalce, oni pa so snemali nas. Tudi nahrbtniki, ki nam jih je priskrbela vaša e-trgovina, so bili za mnoge domačine popolna uganka. Gospa Panda, ki nas je spremljala, je pritegnila predvsem otroke. V tistem trenutku sem bila verjetno najbolj na preži, da mi je kakšen malček ne bi odnesel.
V vsem tem času smo doživeli le en neprijeten trenutek. Kakšnih 20 kilometrov od Belizeja smo prispeli pozno v mesto in že je bila tema. V mestu je potekala nekakšna lokalna diskoteka in ko smo se peljali mimo, se je okoli nas nenadoma zbralo 15 ljudi, ki jih je spremljalo pokanje petard in različno vpitje. Na koncu se je vse dobro končalo in našli smo streho nad glavo pri zelo prijaznih ljudeh, ki so nas popeljali po okolici in nam dali poskusiti mandarino s čilijem, kar nikomur ni bilo preveč všeč. :-D
Kaj pa nasprotno štejete za največje doživetje v pozitivnem smislu?
Največje doživetje je bila verjetno vsaka noč v Srednji Ameriki. To, da smo spali na najrazličnejših plažah in vrtovih, s tem verjetno nikogar ne bom presenetila, vendar me bodo noči, preživete v gasilskih domovih in v izložbi kebab restavracije, resnično zabavale do konca življenja. Resnica je, da ko se zbudiš na plaži in vidiš čudovit sončni vzhod, je občutek, ki ga imaš, res neprecenljiv.
Kako ste preživeli božič in novo leto?
Odprava je božič seveda praznovala s krompirjevo solato in zrezki. Praznike so praznovali z dvema češkima kolesarjema. Ker je bilo to tik po mojem odhodu, sem bila vesela, da so se z novimi prijatelji bolj zabavali. Novo leto so prav tako praznovali skupaj že v Nikaragvi in predvidevam, da z degustacijo kakšnega lokalnega ruma. ;-)
Ste doživeli tudi kakšno zanimivo situacijo z našo pando? Kako je njeno potovanje zaenkrat potekalo?
Pando sem imela vedno privezano na nahrbtnik tako, da je imela dober razgled. Najbolj smešna prigoda se je zgodila verjetno prvo noč na plaži, ko sem si pando pustila ob sebi, da se je počutila udobno in se lepo naspala. Nisem pa vedela, da se bo čez noč na nas usulo toliko peska. Namesto pande sem zjutraj našla peščeno kepico. :-D Z obžalovanjem sem jo vzela, očistila in objela. Od tega trenutka je imela rezerviran prostor neposredno v spalni vreči. :-)
Panda je povzročila tudi veliko razburjenje med otroki, ki smo jih srečali na pomolu med postankom v Omoa v Hondurasu. Vsi so si jo ogledovali in božali. Ena deklica mi je sploh ni hotela vrniti. Postala je naša velika prijateljica. Vsi smo jo skupaj pazili in skrbeli zanjo. Ko smo se nekje ustavili, so nas spraševali, zakaj imamo to živalico s seboj. Lotili smo se torej pripovedovanja o tem, kako je ta projekt nastal in kako nam je vaše podjetje pomagalo uresničiti naše sanje, za kar se vam še enkrat najlepše zahvaljujemo.
Posloviti se od pande je bilo res težko. Trenutno zanjo skrbi Sany, ki je obljubila, da bo zanjo skrbela najbolje, kot bo mogoče.
In kako so se vam obnesli nahrbtniki, kupljeni v naši e-trgovini?
Haha. Za vaše nahrbtnike je bila nekega večera velika borba. :-) Nahrbtnike so si kupili le štirje člani naše odprave in že po nekaj dneh so se ostali tepli po glavi, ker si jih niso kupili tudi oni. Jaz osebno sem imela prvo izkušnjo s tem vodnim mehom in moram reči, da je bilo to najboljše, kar sem lahko vzela na pot. Nahrbtnik me na noben način ni omejeval. Vedno, ko sem se hotela napiti (kar je bilo v teh temperaturnih pogojih precej pogosto), mi ni bilo treba ustavljati kot ostalim. Prostornina 1,5 litra je bila prav tako idealna. Zelo me je presenetilo tudi to, da je imela voda v mehu ves čas enako temperaturo.
Tudi na komplete prve pomoči iz vaše e-trgovine je prišla vrsta. Kačka je skupaj s skirojem zdrsnila na mokrem vozišču in si precej odrgnila kolena. Oskrbeli smo jo v 10 minutah.
Ima ta odprava zate kakšne posledice za prihodnje življenje? Se človeku na primer spremenijo prioritete ali odnos do življenja?
Vsako od mojih potovanj me vedno zelo vpliva. Pri Srednji Ameriki pa sem nekoliko v zadregi. Srednja Amerika je v meni na eni strani vzbudila veliko razočaranje, na drugi strani pa ogromno presenečenje in eno veliko vprašanje za razmislek.
Razočarana sem bila predvsem nad tem, kako se vedejo do okolja. Medtem ko imam jaz doma štiri koše za smeti, oni brez trenja očesa vržejo steklenico od Fante v gozd. Po pravici povedano, Fanta in Coca-Cola se valjata res povsod. Žalostno je bilo videti pogosto umazane ulice in smog, predvsem pa nezanimanje ljudi za lastno, in treba je poudariti, popolnoma prečudovito naravo, v kateri sami živijo.
Kar me je zelo presenetilo, je bila zadovoljnost ljudi. Pogosto smo srečevali lokalne domačine, ki živijo v nečem, kar bi primerjala z lopo za drva. V Belizeju smo srečali nekega gospoda, s katerim smo imeli priložnost govoriti. Bilo je popolnoma neverjetno, na kakšen način je pripovedoval o svojem življenju v majhni koči sredi ničesar. S takšnim navdušenjem in veseljem, da bi vas, tudi če ne bi hoteli, prešinilo eno samo vprašanje: Kako je mogoče, da tukaj hodimo 8–12 ur v službo, da bi si lahko kupili velik televizor ali nov avto in nam to še vedno ni dovolj? Kako je mogoče, da na vprašanje, kako si, odgovorimo slabo, čeprav imamo kaj jesti, streho nad glavo in druge življenjske standarde. Na nek način vas to prisili k razmišljanju, ali ima ta lov za materialnim svetom sploh kakšen smisel.
Še vedno imate do skirojev pozitiven odnos? Človek tega v takšni intenziteti kmalu nima »polne glave«? In kaj razpoloženje v vaši ekipi – niste se soočali s »podmorniško boleznijo«?
Če povem po pravici, me je skiro osebno zelo »potegnil«. Presenetilo me je, da so me v celem mesecu noge bolele le en dan, in to je bilo, mislim, osmi dan. Sicer me je zelo razveselila pohvala od Tomaža, da sem kot ženska zelo presenetila. :-D Tako da že zdaj lahko rečem, da se že veselim, ko se bo otoplilo in bom lahko odkrivala lepote Češke.
Kot sem že omenila, smo se z ostalimi člani poznali zelo malo in le preko te odprave. To je povzročilo malce negotovosti, ker nismo vedeli, kaj lahko od koga pričakujemo. Moram pa reči, da sem se, razen ene izjeme, z vsemi v ekipi ujela in mislim, da tako meni tudi preostanek odprave. Vseh šest nas (šteto še skupaj z Michalom) smo si medsebojno pomagali, se šalili na svoj račun, pa tudi na račun drugih. Vsi smo to jemali športno. Če nismo vedeli, kaj storiti, smo glasovali ali pa smo si povedali argumente za in proti. Sicer pa je mesec dni še kratek čas za to, da bi nastala »podmorniška bolezen« v širšem obsegu.
Vaša odprava naj bi imela tudi dobrodelni pridih. Vam je uspelo ta namen uresničiti?
To dobrodelno akcijo z imenom Kids belong to school organizira Marek. Kljub temu, da smo na poti srečali več šol, ni bilo možnosti te šole obiskati.
Ste že razmišljali, kam se boste odpravili naslednjič?
Seveda. In nahrbtnik zagotovo z mano. Bila bi neizmerno vesela, če bi našo odpravo ujela še na poti in se po možnosti pridružila ter pot dokončala. Če pa bi bili že nazaj, bo to zagotovo Peru, kamor se odpravljam že nekaj let in zaenkrat neuspešno.
Hvala za vaš čas in držimo pesti za preostanek odprave!
