Sestra in brat Ptáček se ukvarjata z borilnimi športi, na področju katerih jima trenutno uspeva zmagovati na največjih svetovnih tekmovanjih. Kaj Martino in Josefa čaka letos, kako se počutita med tekmeci in katere dejavnosti sta pripravila za otroke v Moldaviji? Izvedeli boste v najinem intervjuju.
V prvem intervjuju smo vas vprašali, katere uspehe najbolj cenite. Ali so se jim pridružili novi?
Martina: Da, od najinega intervjuja se je zgodilo veliko. Na primer, kot prva Evropejka sem osvojila črni pas v borbi roko proti roki (hand to hand combat), zmagala sem na svetovnem pokalu, svetovnem prvenstvu in podobno. Prav tako sem zaključila dodiplomski študij in začela magistrskega. Postala sem tudi ambasadorka dobre volje Ministrstva za zunanje zadeve, z bratom sva zagnala številne projekte za slepe, otroke in ženske. Na veliko stvari sem ponosna.
Pepa: Zelo pomembno se mi zdi poudariti, da vse uspehe cenim enako. Od najinega zadnjega intervjuja sem svojo zbirko obogatil s 3 naslovi svetovnega prvaka v grapplingu. Zdaj sem štirikratni svetovni prvak v grapplingu.
Kakšen je svet borilnih športov? Ali čutita rivalstvo med vajinimi tekmeci tudi zunaj tekmovanj ali držita skupaj kot ena velika skupnost?
Martina: Konkurenca je vedno bila, je in bo. Pred tekmami vlada zelo neprijetno in tekmovalno vzdušje. Vsi se med seboj opazujejo in ocenjujejo. Dvoboji so pogosto zelo napeti. Vendar je vedenje vedno odvisno od narodnosti in značaja vsakega posameznika. Po tekmah si sežemo v roke, poklepetamo in gremo naprej. Nekdo zna sprejeti poraz, najdejo pa se tudi takšni, ki tega ne zmorejo.
Pepa: Ne bi delal razlik med rivalstvom v borilnih športih in drugih športih. Rivalstvo je povsod in vedno. Ne morem trditi, da vsi držijo skupaj kot ena skupnost, vendar imamo večinoma dobre odnose. Kot pravi Martina, vzdušje je vedno zelo napeto, a to sodi k profesionalnemu športu.
Dobil sem udarce in začel jokati. Ko je to videl oče, me je vpisal na borilne športe.
Kako sta sploh prišla na idejo, da se bosta ukvarjala s takšnimi športi? Od koga je prišla prvotna misel?
Martina: Ničesar nisem načrtovala. Bila je ideja mojih staršev. V šoli sem imela težave in so me ustrahovali. To jih je pripeljalo do ideje, da me vpišejo na borilne športe. Nihče ni pričakoval, da se bom nekoč s tem ukvarjala profesionalno. Vsi so me odvraščali, češ da borilni športi niso primerni za dekleta.
Pepa: Zadnje čase mi je to vprašanje zelo pri srcu. Martino so v šoli ustrahovali, mene pa je doma ustrahovala Martina. Vedno je prišla s treninga in nujno morala nekaj preizkusiti. Dobil sem eno, dve zaušnici in začel jokati. Ko je to videl oče, ga je bilo sram zame, zato me je vpisal na borilne športe.
Zaradi športa veliko potujeta. Katera država vaju je najbolj navdušila in katera vaju je razočarala? In ali vaju še vedno spremljajo nahrbtniki Cabinzero? :D
Martina: Vsaka država je po nečem zanimiva in iz vsake vedno prineseva veliko doživetij. Mislim, da so zame bolj zanimive države, kjer ni veliko turizma. Radi odkrivava države, ki niso tipične turistične destinacije. Na potovanjih naju vedno spremljajo nahrbtniki in kovčki znamke Bagalio – ne glede na to, ali grem na diplomatsko potovanje, obisk, športni dogodek ali tekmo. Zraven voziva tudi najino maskoto – pando Pandoro.
Pepa: Sva popotnika, ki raje potujeta v „netradicionalne države". Ne marava znanih turističnih atrakcij. To pa ne pomeni, da včasih ne potujeva v velika mesta. Na potovanjih naju nahrbtniki Cabinzero spremljajo že več kot 2 leti. Zelo osvobajajoče je potovati le z ročno prtljago. Imava le tisto najnujnejše.
Kakšne so bile vajine največje poškodbe? Kako dolgo sta bili omejeni?
Martina: Večje in manjše poškodbe se pojavljajo nenehno. Največje poškodbe pa nisem dobila pri borilnih športih. Zgodilo se mi je pred 2 letoma na rolerjih. Takrat sem želela poskusiti nekaj novega. Zdrobil sem si in zlomila stopalo. Bila sem popolnoma odpisana. Velika življenjska lekcija.
Pepa: Ker sem hitro zrasel, imam težave s koleni. V desnem imam strgan meniskus. Včasih se zgodi, da mi koleno skoči iz sklepa. Neprijetno je, ko mi med tekmo koleno "izpade". Vedno ga moram hitro vrniti na mesto.
Borba roko proti roki je dinamičen, hiter in močan sistem samoobrambe.
Eden od vaju se ukvarja z disciplino borbe roko proti roki, drugi z grapplingom. Za amaterja, kot sem jaz, se oboje zdi precej brutalno. Zakaj sta ju vzljubila? Lahko preprosto razložita, za kaj gre?
Martina: Res sta. Všeč mi je, da je v tej disciplini vse mogoče. Nosimo kimono (to simbolizira običajna oblačila, ki jih ljudje nosijo na ulici), gre za dinamičen, hiter in močan sistem samoobrambe. Tukaj so pogoste hude poškodbe, a mislim, da ima vsak šport svoje pasti.
Pepa: Jaz se ukvarjam z grapplingom. To je borilni šport, v katerem poskušamo končati dvoboj z lomljenjem različnih delov okončin, vzvodi ali davljenjem. Vzljubil sem ga, ker je ta šport zelo raznolik. Obstaja veliko tehnik, ki se jih je mogoče naučiti. Vzljubil sem ga tudi zato, ker vem, da me čaka še dolga pot.
Martina, si se kdaj srečala s podcenjevanjem svojih sposobnosti samo zato, ker si ženska?
Martina: Seveda, včasih slišim kakšno neumnost, a se zaradi tega ne obremenjujem. Verjamem vase in nihče me ne more zlahka spraviti iz tira. Zdaj ne več. Včasih sem se s takšnimi mislimi ukvarjala in to je bilo narobe.
Ukvarjata se tudi s treningom in poučevanjem otrok. V čem se delo z njimi razlikuje od dela z odraslimi? Ali dojemajo borilne športe drugače?
Martina: Z otroki je veliko več dela. Težje se zberejo, človek mora dejavnosti bolj menjati, težje jih je česa naučiti. Nekateri otroci se za šport sploh ne zanimajo, ampak je to le želja staršev. K nam prihajajo tudi otroci, ki imajo morda težave v šoli, do njih pristopamo bolj individualno. Vse se trudimo učiti skozi igro. Tudi odrasle in druge skupine. Škoda je, da se vsi borilnih športov bojijo, saj se imajo veliko za naučiti. Učijo spoštovanja, časti, discipline.
Pepa: Današnja družba ima ogromne zahteve. Delo se razlikuje predvsem v pristopu. Treninge vedno poskušamo zasnovati za določeno skupino. Borilne športe dojemajo dobro. Najin cilj je predvsem naučiti otroke in odrasle sposobnosti samoobrambe.
Nekaj časa sta preživela z otroki v romunskem Banatu. Zakaj ravno tam? So bili tamkajšnji otroci drugačni, ne le kar zadeva šport in trening, kot češki otroci?
Martina: Podpiramo češke manjšine po vsem svetu. Otroci so popolnoma čudoviti, z njimi se zelo dobro dela. So spretni in radovedni. Vedno se nas zelo veselijo in mi njih.
Pepa: Zdaj sva se vrnila iz Moldavije, kjer sva obiskala še eno češko manjšino v vasi Holuboje. Tukaj sva za otroke pripravila različne dejavnosti. Otroci so za naju v zameno pripravili tudi prikaz svojih tradicij in lokalnih običajev. To naju neizmerno izpolnjuje.
Lotila sta se lastne blagovne znamke (merch), kakšen pomen ima to za vaju?
Martina: Velik, imava ekipo otrok, organizirava različne projekte in sva za mnoge navdih. Dobivava tudi veliko lepih sporočil, kar naju zelo veseli.
Pepa: Jaz bom nadaljeval tam, kjer je Martina končala. To, da nama ljudje pišejo, dojemava kot pozitivno povratno informacijo. Pišejo nama različne starostne skupine, to naju neverjetno polni in motivira za nadaljnje delo. Najino kolekcijo sva s sestro snovala skupaj. Ona vedno nekaj izumi, jaz pa ji vedno pomagam to izpeljati do konca. Medsebojno se dopolnjujeva.
Se ukvarjata s socialnimi omrežji? Sama spremljam Facebook, skrbita še za kakšna druga? Kakšno vrednost in pomen imajo za vaju? Ali v kakšnem smislu pomagajo vajini karieri?
Martina: Socialna omrežja imajo dandanes veliko moč. Sama imam Facebook in Instagram. Zame socialna omrežja ne pomenijo veliko. Zdi se mi žalostno, da danes vsakega zanima le število všečkov in sledilcev, ne pa vsebina. Na socialna omrežja objavljam prispevke, bolj to jemljem kot nekakšen svoj dnevnik.
Pepa: Seveda se naju doba socialnih omrežij ni izognila. Sam gradim svojo blagovno znamko predvsem na Instagramu in Facebooku. Tako kot Martina uporabljam socialna omrežja kot nekakšen spominski dnevnik. Poleg tega je to zame tudi povratna informacija.
Kaj vaju čaka v novem letu? Na kaj se pripravljata? In kam nameravata potovati?
Martina: Čaka naju veliko novih izzivov in priložnosti. Tudi veliko ovir, a verjamem, da jih bova vse premagala. Pravkar sva se vrnila iz Moldavije, kjer je imel brat ekshibicijske tekme, pripravila sva tudi dejavnosti za otroke, odpravila sva se na ekspedicijo v češko vas in še veliko drugega. Čakajo naju tudi svetovna prvenstva, organizirala bova nadaljnje projekte za otroke proti ustrahovanju, prav tako sem bila poslana zastopat Češko na svetovno konferenco za podporo otrok na Šrilanki in podobno. Najini načrti bodo zelo odvisni od varnostne in predvsem zdravstvene situacije. Vsemu se bova prilagodila.
Pepa: Možnosti je veliko, a kot pravi sestra – odvisno bo predvsem od zdravstvene situacije. Rada bi naredila turnejo po Evropi, a bomo videli, ne bova prehitevala. Vsekakor naju lahko spremljate in držite pesti. Vesela bova.
Hvala za intervju in želiva vama veliko uspehov!
Vir fotografij: Facebook Martine Ptáčkove in Josefa Ptáčka
Uvodna fotografija: Martina Houdek
