Popestriti si začetek leta s potovanjem na Šrilanko se je Akimu, še eni izmed naših maskot pand, zdelo kot zelo dobra ideja. Njegov sopotnik in skrbnik je bil naš prijatelj František, ki je že doživel nekaj podobnih odprav. Odločila sem se, da ga izprašam in za vas ugotovim, zakaj je bilo to potovanje tako posebno.
Življenjsko ravnovesje je pomembno za mnoge izmed nas, čeprav se mu včasih pod težo obveznosti upiramo. Ko se je zato Fandi, katerega delovne naloge in osredotočenost zahtevajo veliko časa pred računalniškim zaslonom, ponudila edinstvena priložnost, da za dva tedna po ugodni ceni odide odkrivat lepote Šrilanke, ni dolgo okleval. Da se v skupini, ki so jo poleg njega sestavljale pet predstavnic nežnejšega spola, ne bi počutil neprimerno, je s seboj vzel še Akima, ki ga je zaupno imenoval Pandica.
Manj turistov pomeni bolj pristna doživetja
Akim in František imata veliko skupnega – poleg čudovite narave rada odkrivata tudi kulturo obiskanih držav in način življenja tamkajšnjih prebivalcev. Med potovanjem po Šrilanki sta imela priložnost spoznati oboje. Prva pristna doživetja, ki bi jih klasično, navidez brezskrbno bivanje v hotelskih letoviščih prikrajšalo, so prišla že pri iskanju nastanitve.
„Človek izstopi na neki železniški postaji in okoli njega se začnejo zbirati vozniki tuk-tukov ter takoj ponujati nastanitev. Nekaj ljudi moraš zavrniti in se malo pogajati, a večino naših prenočišč smo tako našli po res nizkih cenah."
Mentaliteta tamkajšnjih ljudi pa je po Fandovih besedah precej odvisna od konkretnega območja. To je še posebej očitno v načinu, kako pristopajo do turistov.
„Na začetku smo bili ob morju, kjer je bilo precej turistično, in tam smo pogosto naleteli na ljudi, ki so hoteli na turistih zaslužiti. Preprosto cene so bile popolnoma nesmiselno visoke – na primer hrana je bila štirikrat dražja kot nekje, kjer so jedli domačini. Tudi tam smo našli prijetne ljudi. Na splošno so zelo srčni in se radi pogovarjajo z ljudmi iz Evrope. Toda najboljšo izkušnjo z ljudmi smo imeli prav takrat, ko smo odšli izven turističnih krajev; tam so bili domačini res prijazni in so nam poskušali dati dragocene nasvete. Včasih smo bili zanje celo atrakcija, da so se nas na primer dotikali na vlaku."
Potovanja z vlakom je članom odprave in domačinom popestril tudi Akim, ki je pogosto in rad postajal središče pozornosti.
„Domačini so se nanj pogosto odzivali – spraševali so, kaj je to, ker pand tam nimajo. Tipično prav v prevoznih sredstvih je bilo najbolj zabavno, ker je tam čas, človek je z ljudmi zaprt morda dve uri. Enkrat smo se peljali s takšnim čudovitim vlakom – bil je InterCity, zato je vozil približno 50 km/h :-) in je bil seveda tudi malce bolj luksuzen, ker so bile vozovnice dvakrat dražje. Ta luksuz je bil v tem, da je bil na stropu star ventilator, ki ni deloval, in veliko ročajev za vožnjo stoje. Mi smo se tam različno zibali in rekel sem si, da moram to pokazati tudi Pandici, dal sem ga v enega od tistih ročajev, in to je nasmejalo cel vagon."
Akim je bil vsekakor dober sopotnik in psihološka opora v primerih, ko s petimi ženskami ni bilo zdržati. :-) Ko so ga bolele tačke, se je nosil v žepku na Fandovem nahrbtniku, da je imel vedno dober razgled. Bil je tudi hvaležna tema za pogovor. Njegova nagnjenost k sklepanju prijateljstev z vsemi je naletela na navdušenje in njegovi neusahljivi ljubezni do ljudi, zlasti do otrok, se domačini vsekakor niso upirali.
Vendar ni bila le panda tista, zaradi katere se je František občasno počutil nekoliko kot eksot. Plišasti maskoti in strganim hlačam se je pridružila še nenavadna cevka, ki je Fandi štrlela iz nahrbtnika. Seveda je šlo za nam dobro znani vodni rezervoar, za domačine pa so verjetno takšne pogruntavščine spadale v isto kategorijo kot teleport ali samorogi.
„Ko sem v restavraciji naročil dve steklenici vode in si ju nalil v nahrbtnik, se je zbrala vsa restavracija. Tako sem jim moral pokazati, da se iz tega pije."
Vsakemu po njegovem okusu
Kako bolje spoznati tujo kulturo kot s pomočjo tradicionalne kuhinje? Hrana je bila praviloma zelo pekoča, kar je vsaj služilo kot učinkovita dezinfekcija. Pozitiven vtis so na udeležence odprave pustile tudi tipične pogače, verjetno iz moke in kokosove vode, ki so jih domačini uporabljali v najrazličnejših pripravah, pogosto v kombinaciji z mešanico zelenjave, v kateri je bil praviloma vključen por. Res nepozaben pa je bil okus sadja, zlasti banan. Verjetno nikogar ne bo presenetilo, da se s tem, česar smo vajeni v naših krajih, sploh ne da primerjati.
Tipična pijača in hkrati spominek je cejlonski čaj, saj je Šrilanka včasih nosila prav ime Cejlon. Nekoliko bolj kontroverzen darilni predmet, ki pa ni povezan s tem, kar vnašamo v prebavni sistem, temveč s tem, kar iz njega izhaja, je papir iz slonjih iztrebkov. Ta se proizvaja predvsem v slonjem zavetišču, omenjenem spodaj, in turisti se dobesedno tepejo zanj.
Ste pomislili tudi na obvezno vprašanje o vremenu? Temperature so se po Fandovih besedah gibale med 25 in 35 °C, tako da si verjetno lahko predstavljate, da razloga za pritoževanje vsekakor ni bilo. Zlasti ob morju je bilo vreme zelo prijetno – pihal je veter, občasno je tudi deževalo, a to je bilo prej dobrodošlo. V primerjavi na primer z Vietnamom zrak ni bil težak in vlažen, zato je bil človek hitro suh. V gorah je bilo seveda nekoliko hladneje – ponoči so se temperature spustile do 12 stopinj.
Ker je bila celotna skupina precej neusklajena in so si nekateri člani idealno preživljanje časa na dopustu predstavljali nekoliko drugače, so se njihove poti pogosto razšle. Akim in Fanda pa sta tvorila nerazdružljivo dvojico, ki se je držala svojega namena predvsem spoznati lokalne ljudi, hrano in kulturo. Zadrževala sta se bolj po vaseh in se pogovarjala z domačini, tudi ko so dekleta odšla v mesto.
„Tam je tudi znano slonje sirotišnico, od koder so na primer tudi sloni, ki jih imamo v Pragi. Dekleta so si jih zelo želela ogledati. Mene to ni preveč mikalo, ker tam ne živijo prosto, ljudje se lahko vozijo na njih in tako naprej. To je preprosto takšen cirkus. Tako da tja na primer nisem šel, namesto tega sva se s Pandico potikala naokoli in obiskala nek samostan."
Proti koncu se je druščina dokončno razdelila na dve skupini – Fandova je nadaljevala pot proti severu, ostali so se vrnili k morju. Cilj članov, ki so nadaljevali pot, je bilo starodavno mesto Anuradhapura (del svetovne dediščine UNESCO) in tega odcepa vsekakor niso obžalovali. Na Františka je ta kraj naredil največji vtis – budistični templji, ostanki kraljevih palač in množica razvalin, delno preraščenih z džunglo, so pripravili edinstven prizor.
„Preprosto čudovita povezava preteklosti in narave hkrati."
Načrt poti je bil torej delno pod vplivom trenutnega razpoloženja, nekatere točke pa so izšle iz priporočil prijateljev, ki so Šrilanko že obiskali, in tudi iz dobronamernih nasvetov domačinov, kako do cilja priti čim lažje in najceneje. Zavedanje o tem, kje leži Češka, pri njih ni bilo samoumevno, kljub temu pa so se našli ljudje, ki so presenetili in se zelo dobro orientirali.
Promet nekoliko po svoje
Ko sem Fando vprašala, ali je odnesel tudi negativne izkušnje ali naletel na kakšne težave in drame, je nekaj časa okleval. Poleg nagnjenosti k temu, da ne skrbijo preveč za čistočo, je vseeno razkril morda največjo Ahilovo peto te sicer od stresa zelo oddaljene države. In to je brez dvoma cestni promet.
„Enkrat smo se odpravili na neko ajurvedsko masažo – lastnik našega hotela je rekel, da nas bo odpeljal. In ko smo se vračali z avtom v njihovem prometu, se mi je zdelo zelo nevarno. Bilo je ponoči in tam deluje tako, da ko želi človek prehitevati, preprosto zatrobi in gre. In enkrat sem res mislil, da smo mrtvi. Avto, ki nas je popolnoma nesmiselno prehiteval, se nam je izognil komaj tri metre pred nami. Bilo je precej neprijetno."
Vsem, ki se odpravljajo na Šrilanko, Fanda priporoča uporabo lokalnega železniškega prometa. Vožnje so zelo počasne, zaradi slikovitega razgleda pa to vsekakor ni ovira – prej nasprotno! Po vlaku hodijo tudi lokalni prodajalci, ki ponujajo zelo okusne ocvrte kroglice iz leče in številne druge dobrote.
In kakšen nauk si František odnaša?
„Človek vidi, da biti reven pomeni nekaj povsem drugega kot tukaj delati za minimalno plačo. Malce ti odpre oči in te na nek način prisili k razmišljanju. Toda tisto, kar si najbolj zapomnim, je, da revni ljudje tukaj nimajo težav s tem, da so srečni, in pravzaprav nimajo ambicij, da bi to spreminjali in imeli stvari, kar jim daje ogromno svobodo in so srečni za vsako pozitivno stvar, ki se jim zgodi."
V prihodnosti se Fanda pripravlja na odkrivanje lepot Islandije ali Bocvane, kar pa mora najprej uskladiti s svojimi delovnimi obveznostmi. Upamo, da bo to zelo kmalu, in se veselimo, da bomo Akimu spet pakirali nahrbtnik za potovanja.
